Iz prepognjenega debelejšega papirja ("watercolour" papir) sem izrezala skalo in pazila, da sta se obe polovici na vrhu še držali. Izbrskala sem "Duga maxi voštane krede" (se jih spomnite?), ki sva jih dobila z bratom pred več kot dvajsetimi leti. Vse ostale, ki jih imamo doma, niso prave voščenke oziroma se z vodo zamažejo. Eno belo voščenko sem ošilila s šilčkom za res debele trikotne barvice, ki sem ga zadnjič slučajno našla v Muellerju. Najbrž bi šlo tudi s šilčkom za običajne debele barvice, nisem preizkusila. S to ošiljeno sem napisala napis (Lk 24, 6a). Vsako črto sem naredila v več potezah, saj sem pri preizkušanju ugotovila, da bi lahko barva prekrila en sam sloj voščenke. Z drugo voščenko, topo, sem narisala prazen grob. P je bil z mano pri preizkušanju in izpopolnjevanju izdelka. Strašno se je čudil črkam in "krogu", ki se ni hotel pobarvati. Močno sem razredčila sivo in rjavo prstno barvo (ker so mi bile bolj pri roki, lahko bi uporabila tempere, ne pa vodenih barv, saj mora biti barva dovolj redka) in jima ponudila mehka čopiča. Z veseljem sta pobarvala vse skale in kamne, ki sem jih prav tako izrezala iz debelejšega papirja, nato pa nadaljevala s slikanjem in polivanjem risalnih listov. Ko se je barva posušila, papir ni bil zvit. Spodnji del sem prepognila, sprednjega naprej, zadnjega nazaj in skala je stala. S škarjami sem naredila luknji v skalo in kamen ter ju spela z razcepno sponko (Mueller). Na hrbtno stran skale smo napisali še voščila in jih razposlali okoli. 

Bela voščenka na belem papirju izpade res zanimivo. Tako se lahko lotite tudi npr. risanja snežink, pri Z ljubeznijo, mama, pa so to tehniko pred nekaj dnevi uporabili za lov na pirhe. Glede piščančkov pa ... te smo imeli jeseni doma (preživel je zgolj en petelin), zajčke pa bosta fanta božala pri svoji prababici.